V SPOMIN

02. julij 2014

PROF. DR. BOGOMILU BERGANTU

Močno nas je pretresla vest, da smo izgubili našega dragega sodelavca Bogomila Berganta. Ko je pred dvema mesecema odšel na zdravljenje, smo bili vsi prepričani, da se bo kmalu vrnil. Tako zelo je bil poln načrtov in še pred kratkim poln moči, da je težko dojeti dokončnost slovesa.

Rojen je bil leta 1941. Po otroštvu, ki ga je preživljal v času pomanjkanja, a v ljubečem domačem okolju, se je odločil za študij ekonomije in leta 1970 diplomiral na Ekonomski fakulteti v Zagrebu. Doktorat – prav tako s področja ekonomije – je dosegel leta 1986.

Deloval je predvsem na področju primerjalnih gospodarskih sistemov, poslovanja podjetij in organizacije dela, pa tudi na finančnem področju.

Delo svetovalca in finančnega direktorja je kasneje dopolnil s pedagoškim delom v visokem šolstvu, ki ga je opravljal dobrih 20 let. Bil je višji predavatelj in potem docent za področje organizacije in poslovanja na Visoki šoli za upravljanje in poslovanje v Novem mestu. Leta 2009 je bil na Gospodarski akademiji v Novem Sadu izvoljen v naziv izrednega profesorja.

Z Univerzo v Novi Gorici je pričel sodelovati leta 2000. Predaval je na Poslovno-tehniški fakulteti, kjer je bil dolgoletni nosilec predmeta Ekonomika in organizacija podjetja, zadnja leta pa tudi predmeta Ekonomika za inženirje na magistrski stopnji.

Kot pedagog je bil vse do konca povezan še z dvema institucijama. Sodeloval je s Fakulteto za komercialne in poslovne vede v Celju od njene ustanovitve naprej, vrsto let pa tudi s Fakulteto za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, kjer je predaval predmet Organizacija in poslovanje.

Bibliografija profesorja Berganta ob številnih delih, povezanih s pedagoško dejavnostjo, učbenikih in dveh strokovnih monografijah odraža tudi stalno zanimanje za dogajanje okrog njega. Kako zelo aktualno še po več kot 20 ali celo 30 letih zvenijo številni naslovi njegovih člankov! Le nekaj primerov: Leta 1980 je v Gospodarskem vestniku objavil članek z naslovom “Zastarevajo stroji in tudi znanje”. Leta 1987 je prav tako v Gospodarskem vestniku objavil članek “Tudi bolnišnice bi morale na zdravljenje”, leta 1990 v Naših razgledih članek “Temna lisa naše stvarnosti”. Ni mu bilo vseeno, želel je s svojim strokovnim znanjem in s svojim delom stvari obračati na bolje.

Tudi študentom je širil obzorja z obravnavo aktualnih dogajanj, s pronicjivim, kritičnim in angažiranim pogledom. To se je odražalo v anketah s študentskimi ocenami predavateljev, ki so pri profesorju Bergantu vedno znova pokazale, da razlago odlično opremi s primeri in da njegova predavanja spodbujajo k razmišljanju in samostojnemu delu.

V avli ob vhodu na fakulteto pogled še vedno kar zastane na mestu, kjer smo ga ponavadi videvali med odmori. Ni bil tiste vrste profesor, ki bi se umikal v svoj kabinet. Vedno je bil obkrožen z mladimi. Radi so poslušali njegove pripovedi in se učili iz njegovih bogatih izkušenj. On pa jih je posredoval z navdušenjem in predanostjo, marsikdaj nevsiljivo obarvane z življenjsko modrostjo.

Toliko generacij nosi vse to v spominu, da bo še dolgo imelo svoj vpliv.

Ob številnih vprašanjih v študentskih anketah enemu dajemo še prav posebno težo in prav pri tem je profesor Bergant dosegal najvišje ocene. To je odnos do študentov. Z vsakomer je delal z enako zavzetostjo in za vsakogar si je želel, da bi napredoval. Tolikokrat se je ob naših srečanjih ustavil in jih pohvalil: “Pridni so…” Tudi kadar kaj ni šlo po načrtih, je bil poln razumevanja in večkrat je pokomentiral: “Tudi mi smo bili mladi…”

Imeli smo ga radi tako sodelavci kot študenti. Za vsakogar je imel vedno prijazno in spodbudno besedo. Tako lepo je bilo sodelovati z njim, saj je bil med najbolj predanimi, vestnimi in dobrosrčnimi kolegi, kar smo jih kadarkoli imeli.

Nikoli se ni želel postavljati v prvi plan, si pripisovati zaslug ali kako drugače usmerjati pozornost nase. Vendar pa je bil izjemen po svoji neumorni delavnosti in visoki etičnosti. Vse to smo po 15 letih sodelovanja jemali kot samoumevno. Danes vemo, da je bilo redko in dragoceno in smo za to hvaležni.

Spominjamo se vsega, kar je ustvaril. Spominjamo se njegovih številnih mentorstev. Spominjamo se, da nikoli ni odrekel pomoči. Spominjamo se, da je vse, za kar smo se dogovorili, zmeraj držalo.

Hkrati pa nam v spomin prihaja njegov blag in svetel pogled, vsakokratni prijazni, nasmejani pozdrav in topla človečnost, ob kateri vsa njegova delavnost in vztrajnost zasije še toliko lepše in zaradi katere se ne bomo spominjali le njegovega dela, ampak prav tako tudi njega, dragega kolega Milana.

Zelo ga bomo pogrešali.