Seminar dr. Tomaža Boha Okoljske politike med lokalno ravnijo in EU

Raziskave narejene na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani Nacionalna država kot »naravna« enota avtonomne moči in suverenosti ter prostor državljanstva in solidarnosti se je izoblikovala v času zadnjih dveh stoletij, vendar se je v Evropi v zadnjih desetletjih vloga nacionalne države kot temeljne enote westfalske ureditve močno spreminja. Eno od področij, kjer je spremenjena vloga nacionalne države izrazita je področje varstva okolja in z njim povezanimi okoljskimi politikami.

Temeljna značilnost okoljskih problemov je njihova pogosta razširjenost prek meja držav. Napačno bi bilo sicer trditi, da so vsi okoljski problemi globalni, vendar imajo tudi tisti, ki imajo lokalni izvor, lahko širše posledice, hkrati pa lahko lokalni problemi, katerih učinki so omejeni zgolj na lokalno okolje, vendar se pojavljajo na mnogih lokacijah, predstavljajo globalni izziv. Zaradi teh specifik je unilateralno delovanje nacionalnih držav obsojeno na neuspeh. Posledica takšnega zavedanja je prisotnost okoljskih tematik na različnih ravneh, od globalne ravni, ki postavlja najširši okvir za delovanje, do lokalnih ravni, ki predstavljajo raven, najbližjo dejanskim problemom in njihovemu zaznavanju. Kljub pomembni vlogi različnih subnacionalnih in nadnacionalnih ravni, zavzemata, gledano skozi prizmo oblikovanja in izvajanja okoljskih politik, v primeru držav EU, najpomembnejšo vlogo ravno Evropska unija in raven nacionalne države. Prva postavlja zavezujoča pravila, oblikovana v sodelovanju z državami članicami ter različnimi drugimi akterji, države članice pa so odgovorne za implementacijo le-teh.

V predavanju bom predstavil vpliv procesov evropeizacije na spremembe nacionalne ravni v primeru Slovenije, kot nove članice EU, na področju okoljskih politik. Okoljske politike sodijo v skupino skupnih evropskih politik, pri katerih ima nadnacionalna raven zelo pomembno vlogo. Zato je proces vključevanja in polnopravno članstvo v EU od Slovenije zahteval znatne spremembe predhodnega sistema in prilagajanje sistemu, kakršen je izoblikovan na ravni EU. V kontekstu preučevanja evropeizacije in skupnih evropskih javnih politik nacionalna raven ni razumljena kot unitaren akter, sestavljena je namreč iz različnih vladnih in nevladnih akterjev. Poleg akterjev z nacionalne ravni so v analizo nujno vključeni tudi lokalni akterji (tako državni kot civilnodružbeni), ki pri sprejemanju »zgodovinskih odločitev« o poteku evropskega integracijskega procesa niso upoštevani, na ravni javnih politik pa igrajo pomembno vlogo. Nove oblike družbenih odnosov se odražajo v prepletanju akterjev z različnih ravni in vključenostjo različnih državnih in nedržavnih akterjev, kar je na okoljskem področju še posebej izrazito. Zato je pri preučevanju evropskih javnih politik (v našem primeru okoljskih politik) potrebno za pravilno razumevanje policy procesa na odnose med akterji gledati skozi prizmo mnogonivojskega upravljanja (multilevel governance).

Rezultat procesa evropeizacije je sprememba odnosov med različnimi akterji in iz tega izhajajoča spremenjena vloga države. Nacionalna država je izpostavljena tako pritiskom »od spodaj« (s strani subnacionalnih in nevladnih akterjev) kot tudi »od zgoraj« (s strani EU) pri čemer je dolžna izpolnjevati obveznosti, na sprejem katerih ima zgolj omejene možnosti vplivanja.

Okoljske politike so se v zadnjih desetletjih premaknile z nacionalne ravni na EU in globalno raven, sočasno pa so na pomenu pridobili tudi subnacionalni (lokalni) in civilnodružbeni akterji. Z vstopom v EU so predstavniki lokalnih skupnosti začeli polnopravno sodelovati v Odboru regij. S tem so lokalne skupnosti pridobile: a) možnost predstavljanja svojih stališč in interesov neodvisno od države, b) pomemben vir informacij, prek katerega so že v zgodnji fazi seznanjene s prihajajočimi dokumenti in se lahko nanje ustrezneje pripravijo, c) večjo možnost partnerskega odnosa z vlado (posvetovanja in podajanje mnenj) in predvsem d) povezavo z zastopniki lokalnih skupnosti in regij v drugih državah članicah prek Odbora regij, kar je pomembno predvsem za izmenjavo dobrih praks in izkušenj med lokalnimi skupnostmi.

Na področju okolja okoljski NVO opravljajo trojno funkcijo, in sicer funkcijo »nadzornika« vladnih postopkov, funkcijo posredovalca ekspertnega znanja in funkcijo partnerja v oblikovanju odločitev. Proces evropeizacije je na okoljskem področju v Sloveniji povzročil zaznavne spremembe na ravni procesov, institucionalne strukture in akterjev. Hierarhični odnosi, ki so bili prisotni v pogajalskem procesu in procesu prevzemanja zakonodaje, so bili kasneje nadgrajeni z vključitvijo tudi drugih akterjev v proces oblikovanja in izvajanja okoljskih politik. V primerjavi z izhodiščnim stanjem se je izboljšala tudi kapaciteta (zmožnost) NVO in lokalnih ravni za sodelovanje v procesu. Pri tem je potrebno poudariti, da so v primeru konflikta in pritiska na nacionalno državo »mimo« države za izpolnjevanje minimalnih standardov NVO zaradi svojih značilnosti in boljših povezav z vzvodi na ravni EU v boljšem položaju kot lokalne skupnosti. Nenazadnje njihovo moč povečuje tudi usmerjenost v varstvo okolja kot celote in ne zgolj v ožji interes, kar je primer v lokalnih skupnostih.

Zaradi narave javne politike ter učinkovitega reševanja okoljskih vprašanj si je okoljske politike nemogoče predstavljati kot zgolj domeno nacionalnih držav, zaradi česar sta procesa globalizacije in tudi evropeizacije na tem področju tista, ki v veliki meri determinirata pot razvoja obravnavanih politik. Zaradi jasne nadnacionalne karakteristike okoljskih politik in znatnih razlik v ureditvi področja v Sloveniji je približevanje/vključevanje v EU razkrilo velika razhajanja med izhodiščno nacionalno ureditvijo in zahtevami EU, ki jih je bilo potrebno odpraviti, če se je hotela Slovenija vključiti v EU.