Ob petindvajsetletnici Univerze v Novi Gorici

osebni pogled, akad. prof. dr. Boštjan Žekš

Letos slavi Univerza v Novi Gorici (UNG) svojo petindvajsetletnico. Ob tem mi je bilo predlagano, da napišem nekaj besed, glede na to, da sem sodeloval pri ustanavljanju univerze in v začetnem obdobju njenega delovanja. S tem predlogom sem se seveda moral strinjati, saj še vedno mislim, da je bila ustanovitev UNG velik dogodek v razvoju našega visokega šolstva in naše znanosti, ne pa tako velik, kot bi lahko bil, če bi se tega vsi zavedali.

Začelo se je na Institutu Jožef Stefan (IJS), kjer smo začeli razmišljati o novi visokošolski in raziskovalni instituciji, ki se nam je zdela potrebna iz dveh razlogov. Prvi je bil to, da veliko visoko kvalificiranih znanstvenikov z IJS ni imelo dostopa do pedagoškega dela in zato niso imeli možnosti za prenašanje svojega znanja na mlajše generacije. Drugi razlog pa je bil to, da se nam je takrat zdelo, da naše visoko šolstvo potrebuje prenovo, odprtost in tesnejšo povezavo s svetom. Mislili smo, da bo nova, čim bolj kakovostna in čim bolj v svet odprta univerza lahko veliko prispevala k razvoju in prenovi našega visokega šolstva.

Seveda nismo naleteli na splošno podporo. Bolje rečeno, naleteli smo na splošen odpor in široko nerazumevanje. Kmalu se je videlo, da ni možnosti za novo, drugačno državno univerzo. Zato je bila leta 1995 kot začetek UNG ustanovljena Fakulteta za znanosti o okolju kot zasebna institucija, ki se je pozneje z novimi fakultetami razvila v univerzo. UNG je po statusu zasebna univerza, pri tej »zasebnosti« pa ne gre za pravo zasebnost, saj UNG nima zasebnega lastnika, ki bi z njo koval dobiček in temu podrejal kakovost pouka in skrb za študente, saj so bili skozi zgodovino ustanovitelji UNG pomembne slovenske javne raziskovalne institucije (Institut Jožef Stefan, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti) in pomembne lokalne skupnosti na severnem Primorskem (Mestna občina Nova Gorica, Občina Ajdovščina).

Ob tem dokaj uspešnem razvoju se lahko vprašamo, ali je UNG dosegla cilje, zaradi katerih je bila ustanovljena. Ali so danes znanstveniki z inštitutov, z IJS in drugih, bolj vključeni v pedagoški proces na univerzah? Mislim, da ne. Ali so se zaradi ustanovitve UNG, nove šole z novim, drugačnim načinom delovanja, spremenile tudi že prej obstoječe visokošolske institucije? Tudi tu mislim, da je odgovor negativen. Naše visoko šolstvo je še vedno precej drugačno od tistega v razvitem svetu in je bolj usmerjeno v količino kot kakovost. Kljub temu da na začetku postavljene naloge niso bile v celoti izpolnjene, lahko vidimo, da je UNG z nenehno skrbjo za kakovost in z izogibanjem množičnosti postala majhna, toda zelo kakovostna univerza, skorajda bi dejal »elitna«, če se ne bi zavedal, da elitnost pri nas pomeni nekaj slabega. Tudi analiza kakovosti evropskih univerz na raziskovalnem področju, analiza, ki jo je opravila in objavila EU, uvršča UNG v sam vrh. Prav presenetljivo je, da nam je uspelo zgraditi univerzo, ki je po kakovosti, ne pa seveda po velikosti, primerljiva z Oxfordom, Cambridgeem, Zürichom in Lozano.

Seveda ta dosežek pri nas ni vzbudil niti navdušenja niti zanimanja. Študenti se še vedno množično vpisujejo na množične fakultete na univerzah v mestih z razvitim študentskim življenjem, državno financiranje pa temu sledi. Najbrž bo morala pri nas država resno razmisliti o razvoju našega visokega šolstva, pa tudi UNG bo morala resno razmisliti o svojem prihodnjem razvoju v teh razmerah in morda dati še večji poudarek znanstvenoraziskovalnemu delu, saj sta tu njena moč in njena prednost. To pa seveda pomeni, da se bo morala UNG še bolj usmeriti v podiplomske, doktorske študije in kakovostno raziskovalno delo.

UNG je po mojem mnenju zgodba o uspehu. Iz nič je v 25 letih nastala majhna, mednarodno ugledna univerza. S trdim delom in medsebojno povezanostjo je univerzi uspelo razbiti betonski zid, s katerim se pri nas družba in država branita pred novostmi in napredkom.