Center za kognitivne znanosti jezika

Jezikovni prenos pragmatičnih prvin: Govorci slovenščine v večjezičnem okolju (J6-2580)

Projekt predstavlja prvo raziskavo na predhodno neraziskanem področju jezikovnega prenosa pragmatičnih prvin pri večjezičnem usvajanja jezika. Naš pristop bo vključeval orodja in spoznanja eksperimentalne pragmatike, večjezičnosti in usvajanja jezika pri otrocih in odraslih. Raziskava bo del obsežnejšega raziskovalnega programa, katerega cilj je opredeliti mesta, na katerih med jeziki prihaja do razlik, ki lahko vplivajo na pragmatični pomen. V okvirih omenjenega programa bomo raziskali vpliv razlik med jeziki na večjezično usvajanje in se osredotočili na nekatere specifične lastnosti slovenščine, da bi s tem odkrili primere jezikovnih prenosov, še posebej negativnih pragmatičnih prenosov pri večjezični populaciji.

Prvi del raziskave zadeva pragmatično okrepitev v kontekstu množine. Zdi se, da množinske oblike samostalnikov ne vkodirajo leksikalne množine, ampak v resnici sprožijo le pragmatično sklepanje na množino. Raziskovalci s področja teoretične pragmatike namreč opažajo, da se samostalnik v množini ne nanaša nujno na več kot enega posameznika. To se na primer zgodi (i) pri golih samostalnikih v množini, če so v dosegu zanikanja; in (ii) pri samostalniki v množini, ki jih določa eksistencialni kvantifikator in ki so hkrati v dosegu univerzalnega kvantifikatorja. Takšno stanje lahko razložimo s teorijo semantične nevtralnosti množine, vendar le, če jo obenem dopolnimo s pragmatično teorijo, ki odpira možnost sklepanja na množino. Na podlagi Principa okrepitve predpostavke (Heim 1991), Sauerland (2008) predlaga, da množina sproži anti‐edninsko predpostavko. Če pa jezik, na primer slovenščina, oblikoslovno ne razlikuje le med dvema slovničnima številoma (ednino in množino), temveč med tremi slovničnimi števili (ednino, dvojino in množino), je potek sklepanja na množino še bolj kompleksen. Dvojinska samostalniška končnica namreč predpostavlja, da sta v množici, na katero se nanaša samostalnik, dva posameznikov. To pomeni, da uporaba samostalnika v množini v takih jezikih ne sproži le anti‐edninske, ampak tudi anti‐dvojinsko predpostavko. Iz tega sledi, da množinska oblika samostalnika v slovenščini in množinska oblika samostalnika v jeziku, ki ne pozna dvojine, sprožita dve različni pragmatični sklepanji (v jeziku z dvojino množina pomeni 'vsaj tri posameznike’, v jeziku brez dvojine pa 'vsaj dva posameznika’). Točno to pa je situacija, v kateri upravičeno pričakujemo negativni jezikovni prenos pri večjezičnih govorcih.

Predlagana raziskava temelji na sistemu slovničnega števila v jezikovnih parih slovenščina : angleščina in slovenščina : italijanščina pri usvajanju jezika. Primere, ko bodo večjezični govorci italijansko ali angleško množino na samostalniku razumeli kot 'vsaj tri posameznike’, oziroma primere, ko bodo večjezični govorci slovensko množino na samostalniku razumeli kot 'vsaj dva posameznika’, bomo analizirali kot primere negativnega prenosa. V raziskavi bomo zajeli podatke (i) zgodnjih dvojezičnih govorcev slovenščine in italijanščine iz območja Furlanije ‐ Julijske krajine, (ii) slovenske govorce, ki se učijo italijanščine kot L2 jezika, in (iii) slovenske govorce, ki se učijo angleščine kot L2 jezika. Dvojezični skupini bomo primerjali z enojezičnimi skupinami upoštevajoč starost in socialno-ekonomski status.

V drugi načrtovani seriji eksperimentov bomo primerjali razumevanje spremenljivih količinskih kvantifikatorjev 'precej’ in 'veliko’ pri enojezičnih in večjezičnih govorcih. Zanimalo na bo, ali govorci jezikov, ki ne poznajo slovenskega tipa natančnega razlikovanja med količinskimi kvantifikatorji, podlegajo negativnemu prenosu, ko se učijo slovenščine kot L2 jezika. Kot negativni prenos bomo razumeli primere, ko bosta 'precej’ in 'veliko’ uporabljena kot sopomenki v kontekstih, kjer sta očitno na voljo kot dve jezikovni alternativi, hkrati pa njun pomen ne bo okrepljen ne s tipičnim ne z netipičnim sklepanjem. Testirali bomo tako dvojezične otroke kot dvojezične odrasle z različnimi jezikovnimi kombinacijami L1 jezikov. Poleg tega bomo proučili učinek starosti kot možnega dejavnika, ki vpliva na negativni prenos. Dvojezične udeležence raziskave bomo zbrali med priseljenci, ki že vsaj 5 let bivajo v Sloveniji. Primerjali jih bomo z L1 govorci slovenščine upoštevajoč starost in socialno-ekonomski status.

Projektna skupina:

Penka Stateva (vodja) – Univerza v Novi Gorici (sicris) (2020-)
Arthur Stepanov – Univerza v Novi Gorici (sicris) (2020-)
Matic Pavlič – Univerza v Ljubljani (sicris) (2020-)
Alessandra Zappoli – Univerza v Novi Gorici (sicris) (2021-)
Franc Marušič – Univerza v Novi Gorici (sicris) (2020-)
Rok Žaucer – Univerza v Novi Gorici (sicris) (2020-)

Trajanje, tip, obseg, financiranje projekta:

Trajanje projekta: 1.9.2020–31.8.2023
Tip projekta: temeljni projekt – manjši; kategorija B
Financer: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Projekt v bazi Sicris: Povezava