Center za kognitivne znanosti jezika

Več kot ujemanje: kako govorci dodeljujejo skladenjske lastnosti v realnem času (N6-0156)

Medsebojne odvisnosti med besedami v stavku so ključna značilnost naravnega človeškega jezika. Te zapletene povezave so del skladenjskih zakonitosti, ki jih govorci poznajo intuitivno, njihova uporaba v vsakodnevni komunikaciji pa zahteva določene procesne kapacitete. Tipični primer povezanosti med dvema besedama v stavku je stavčno ujemanje (ujemanje med osebkom in glagolom): glagol in osebek se ujemata v skladenjskih oznakah, kot so oseba, spol in/ali število. Obstaja pa še druge, podobne, a kljub temu kvalitativno drugačne medsebojne povezanosti, ki se med dvema besedama vzpostavijo v procesu pripisa oznake (ang. feature assignment). Za to vrsto povezanosti oziroma odvisnosti je značilno, da je oznaka ene besede odvisna od druge besede, čeprav druga beseda te oznake nima. Torej je za razliko od ujemanja pripis oznake nesimetričen, saj besedi nimata skupne oznake. Dober primer za to odvisnost je prehodni glagol, ki prememu predmetu pripiše tožilnik, kar se v jezikih z bogatim oblikoslovjem odraža v obliki tožilniške končnice na premem predmetu.

Dosedanje psiholingvistične raziskave, ki jih lahko opredelimo s ključno besedo “pritegnitev ujemanja” (ang. agreement attraction), so veliko prispevale k razumevanju kognitivnih temeljev stavčnega ujemanja ter dejavnikov, ki nanj vplivajo tako na ravni izražanja (ang. sentence production) kot tudi razumevanja (angl. sentence comprehension). Čeprav so procesi pripisa oznake dobro poznani in temeljito raziskani v okvirih teoretičnega jezikoslovja, doslej še niso bili deležni ustrezne pozornosti v psiholingvistični literaturi. Ta manko je problematičen predvsem zato, ker pripis skladenjske oznake pri izražanju stavkov v realnem času povzroča pritegnitvene učinke, ki so podobni učinkom, do katerih prihaja pri izražanju stavčnega ujemanja v realnem času. Eden od možnih razlogov za neraziskanost področja je v njegovi osredotočenosti na germanske in romanske jezike, ki imajo zelo omejen nabor sklonov (npr. v angleščini in francoščini imajo tožilniško obliko le zaimki); v teh jezikih se celo stavčno ujemanje bolj odraža v oblikoslovju kot pa pripis skladenjskih oznak. Jeziki z bogatejšimi sklonskimi oblikami ponujajo raziskovalne možnosti, prek katerih se zgoraj opisane omejitve zlahka lahko preseže. Drugi možni razlog neraziskanosti je, da se raziskovalci raje ukvarjajo s stavčnim ujemanjem, odvisnosti med besedami znotraj posameznih delov stavka pa ostajajo neraziskane.

Projekt namerava ustrezno zapolniti opisane luknje v razumevanju skladenjskih procesov v realnem času. To bomo dosegli z eksperimentalno raziskavo ključnih mehanizmov pri pripisu skladenjskih oznak. Projekt je inovativen iz treh glavnih vidikov. (i) Najprej bomo ustreznost obstoječih modelov skladenjskega ujemanja preverili na novih eksperimentalnih podatkih o učinkih pripisa oznak v realnem času – in pri tem raziskali predvsem vlogo delovnega spomina v tem procesu. Pričakujemo, da bomo s tem razširili svoj vpogled v kognitivne mehanizme, ki sodelujejo pri pripisu oznak, ter prepoznali podobnosti in razlike z mehanizmi, ki sodelujejo pri vzpostavitvi stavčnega ujemanja. (ii) Osredotočili se bomo na pripis skladenjskih oznak v slovanskih jezikih, ki zaradi bogatega oblikoslovja zagotavljajo odličen testni material za eksperimentiranje. (iii) Omejili se bomo na pojave na ravni določilniške zveze (ang. Determiner Phrase), natančneje na samostalniške zveze, ki jih določa števnik – kot v primeru “pet starih avtomobilov”. Take skladenjske zveze predstavljajo perspektiven in predhodno neraziskan vir novih informacij, ki bodo razširile in dopolnile tradicionalen pogled na stavčno ujemanje. Pripis skladenjskih oznak se iz psiholingvističnega vidika namreč bistveno razlikuje od stavčnega ujemanja, saj se ta proces ne odraža neposredno v jezikovnem sporočilu, ampak le iz analize odvisnosti med sodelujočimi besedami (zmožnost pripisa tožilnika ni vidna iz oblike prehodnega glagola, temveč zgolj iz navzočnosti premega predmeta). Posledično verjamemo, da nas bo raziskava pripisa skladenjskih oznak vodila do novih spoznanj, ki ne bodo omejena le na mehanizme izražanja stavkov, ampak bodo osvetljevala tudi vlogo mentalne slovnice v teh procesih.

Projektna skupina:

Penka Stateva (vodja) – Univerza v Novi Gorici (sicris) (2020-)
Arthur Stepanov – Univerza v Novi Gorici (sicris) (2020-)
Danil Khristov – Univerza v Novi Gorici (sicris) (2020-)

Projektna skupina na partnerski instituciji:
Julie Franck (vodja) – Univerza v Ženevi, Švica
Doug Saddy – Univerza v Readingu, Velika Britanija

Trajanje, tip, obseg, financiranje projekta:

Trajanje projekta: 1.10.2020–30.9.2023
Tip projekta: temeljni projekt – manjši; kategorija C
Financer: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
Financer švicarskega dela projekta: The Swiss National Science Foundation.

Projekt v bazi Sicris: Povezava