Vipavska dolina

Zgornja Vipavska dolina leži na zahodnem delu Slovenije, na prehodu iz Furlanske nižine v osrednjo Slovenijo. Od vzhoda proti zahodu jo oklepajo planote Nanos, Hrušica in Trnovski gozd, na jugu jo od Krasa ločijo Vipavski griči. Za dolino je značilna precejšnja geografska razgibanost, saj se nadmorska višina razteza od 60 metrov (rokav Vipave pod Batujami) pa vse do 1495 metrov (Mali Golak).

Območje pokrivata občini Ajdovščina in Vipava. Njuna skupna površina je 352 kvadratnih kilometrov, imata pa približno 22500 prebivalcev.

Pomembna značilnost doline, ki vpliva na vse tukajšnje življenje, je odprtost samo proti zahodu. S te smeri prodira vpliv sredozemskega podnebja, zaradi česar je vegetacijska doba za dva meseca daljša kot v osrednji Sloveniji. To omogoča rast in vzgojo tipičnih sredozemskih in drugih rastlinskih vrst, ki zahtevajo obilico sonca in toplote (smokve, kaki, lovor, oleander…). Kljub temu je podnebje na severnih visokih planotah povsem celinsko, zato tam zgoraj pozimi ne manjka snega. Prepletanje sredozemskih in celinskih vplivov se odraža tudi v pestrosti živalskih in rastlinskih vrst. Med njimi najdemo precej endemitov.

Ko govorimo o podnebju, ne smemo pozabiti omeniti znane vipavske burje. Ta severovzhodni veter se z gorskih vrhov zaganja v dolino s hitrostjo do 180 km/h in s tem pomembno kroji življenje prebivalcev.

Zgodovinarji domnevajo, da je bila Vipavska dolina naseljena že v času pred našim štetjem, morda celo v mlajši kameni dobi. Zagotovo pa je velik razcvet doživela v času rimskega imperija, o čemer priča vrsta najdbišč. Na teh tleh se je tudi odvijala znana bitka med stotisočglavima vojskama rimskega cesarja Teodizija in uzurpatorja Evgenija, ki je vplivala na poznejši razvoj celotne Evrope. Bitka je trajala dva dni, 5. in 6. septembra 394, in velja za neposredni povod razpada rimskega cesarstva na dva dela.

V Vipavsko dolino so kasneje radi prihajali tudi drugi mogočneži in bogataši. Prav po številnih gradovih, ki so si jih tu zgradili, je dolina dobila svoj vzdevek Dolina dvorcev in gradov. Zapuščino nekdanjih graščakov najdemo v Vipavi, Ložah, na Colu, Slapu, Velikih Žabljah, Vipavskem Križu in drugod. Žal je večino med njimi že močno načel zob časa. Nekateri, na primer dvorec Zemono, pa še vedno uživajo svojo slavo.

Sicer pa je bogata kulturna dediščina še ena od značilnosti Vipavske doline. V prvi vrsti lahko omenimo številne ohranjene cerkve, ki so nastajale od gotike naprej. Poleg njih štejemo med kulturne spomenike tudi cela naselja, Vipavski Križ, Goče in Šmarje ter urbani jedri Vipave in Ajdovščine. V Taboru nad Črničami pa je ohranjeno eno redkih taborskih naselij pri nas.

Že bežen pogled po Vipavski dolini popotniku pove, da je tu doma kmetijstvo. V nižini so podnebni pogoji skoraj idealni za pridelovanje sadja in zelenjave. Na gričevju, obsijanem s soncem, pa se razprostirajo vinogradi, ki dajejo slovito vinsko kapljico. Vipavci so že v Valvazorjevih časih oskrbovali Dunaj in druga večja mesta z vinom in zgodnjim sadjem (češnje, breskve, marelice). V skoraj vsaki vasi vinogradniškega območja so se ohranile obokane kleti (“velbani hrami”), v katerih pogosto doni pesem domačinov in vedno toplo sprejetih gostov. Tako kot drugod po Sloveniji pa se je tudi tu po drugi svetovni vojni pričela hitra industrializacija. Na srečo v dolini ni nikoli “zacvetela” težka, umazana industrija. Namesto nje so domačini postavili zlasti živilsko-predelovalne obrate. Poleg teh pa je razvita še tekstilna, lesna in gradbena industrija.

Dogajanje v Vipavski dolini