index.htm Oman je kar lepa reč, teško od tam je iti preč

Čemu služži jamarska odprava?
Pretežžno temu, da se jih čim več zabava.
Kaj pa cilji take stvarce?
Ure, ki delujejo na kvarce,
so nam pravle naj hitimo,
da lahko čimveč jam dobimo.
To in da vidi,š kaj dobiš,
je žže kar nekaj, če narediš.
Zraven druge šše stvari stojijo,
ki malo težžje se naredijo.
Zmerit jamo, jo narisat,
obenem o njej šše kaj zapisat,
vse te liste skupaj dati,
snop po možžnosti izdati,
se v domovini pohvaliti,
pokazat, da nismo bli le lene riti.

25.10.
V soboto je zjutraj frka bíla,
odveč nam bila je vsaka kila.
Na vagi na tleh smo robo tehtali,
v bližnjem lokalu se s kavico klali.
In enkrat ko vsega bilo je dovolj za vse,
ko Alaha za "via!" smo prosjačil kleče.
V kombija dva smo se razdelili
in družno in hitro na Dunaj krenili.
V Celju naš član z vinom obložen
ob cesti od štopa je bil že ves prožen.
Potem pa smo resno odšli tja po gobe,
kjer vsakomur trebuh hodi narobe.
Ob pravem smo času na Dunaj prišli,
še nekaj težav in v letalu smo bli.
Ker nismo mel NOC-a, bi kmal tam ostali,
a dobro smo jih na konc pretentali.
Še s kladvom so hotl se spravit na nas,
češ da jaz spadam v ultra Hamas.
No, konec je dober in v Londónu smo mi,
še mal kvartopiramo in spat gremo vsi.
Okolje je čudno, Angležev nikjer,
le iran-indijancev je "zuviel und mehr".

26.10.
Najprej smo shopal, pol smo drveli,
poskušal spoznati, iz kje bomo vzleteli.
Saj tale "flughafen" je tko zlo obsežen,
in iskanje letala res posel nadležen
in traja in traja preden si tam,
kjer konc je z vprašanji:" Kam naj grem? Kam?"
No, same štacune nam jemljejo čas
in medtem, ko čakal smo napovedovalkin glas,
je Kadi v veliki borbi izgubu,
saj od mene je dvakrat po pičkici dubu.
Z levim krošejem in brco v jajca,
sem tko ga razlomu, da je šel na dva krajca.
Pol je letalo, udobje in "food",
z ogledom kabine dobil bi še "mood".
Kabina je super, razgled žal zanič
od stevardes pa se tudi ni dvignil mi tič.
Vsake pol ure smo jedli in pili
v Dubaiu še kmal smo avion zamudili.
V Muscatu vročina, v hiši dela klima,
narobe pa to, da Siv doma hčerke nima.
Pesem, ki je ne veže kaka rima,
je kot letalski modelček, sestavljen brez lima.

27.10.
Če dobro in složno so deli skupaj dani,
ne rabijo lima, ki razpada jih brani.
Podobno pri pesmi, kjer manj ko je vsebine
potrebno je tolko več blagozvočne rime.
In neka lastnost, ki v človeku leži,
ki odreja porabo zadnjih moči.
ki veže človeka na neko deželo,
kulturo in vreme in jezik in jelo.
Je očitno pomembna a esencialna spet ni,
namesto nje pa kaj druzga očitno stoji.
Ljubezen do dnarja, do sonca, do drugih stvari
ki v naši deželi preprosto jih ni.
Kar nekaj smo takih spoznali ljudi,
in lih za njihove otroke domovine več ni
po celem se svetu začnejo seliti,
povsod dobrodošle so njihove riti.
Doktorja dva in drugi veljaki
Spraševali so se "kdo so ti jamski manijaki?"
Jedli smo dobro, z rokami brez vilc
ob jedi pa manjkal je lih kakšen Kilc.
Z avtobusim odšli smo kar izpred hiše,
vsake pol ure pa :" a je že Salalah?","Ni še."

28.10.
Puščava brez peska, doline brez rek.
Dekle brez obraza, zid brez opek.
Datelj s palmo, avokado na tleh.
Morje z delfini, brez vode je meh.
Že zgodaj nas odpeljala je švedska gospa,
tja kjer si sama reče doma.
Ogromni prostori, ki manjšajo se
in vrata brez ključa in klima za vse.
Medtem ko mi smo plavali po morju slanem,
je suženj prinesel hrane poln pladenj.
In mi smo se zažrli in znova šli v vodo,
popolnoma se vključli smo v arabsko življensko modo.
Ker čakali smo ene, so drugi šli v mesto
rihtat avto, hišo, GSM, da'b čimprej udarli cesto.
Potem prišli so prvi in znova smo spoznali,
da najboljš bomo storili, če se v vodo bomo pognali.
Po urah dveh mišljenja smo se dokončno odločili,
da končno le bi lahko tudi proti jami krenili.
Nastople so težave, ljudi ni blo doma,
da lažje bi jih rešili smo spili šnopca dva.
Pri dveh žal ni ostalo, smo kokose šli krast,
smo jih odpiral celo uro, okusili nagote slast.

29.10.
Po mokri postlji od soseda,
bi lahko bil deležen vrednega pogleda.
Ostalo je pri polni mizi hrane,
občutku jedenja nebeške mane.
Odločli smo čakat se vodiče,
"brez njih" so rekli "se po Omanu ne miče".
Ker njih ni blo, zadal smo nove si naloge,
na različne načine razdirat morske valove.
Na glavo v peno, z nogami naprej,
ko vse smo preskušal :"kva čmo pa zdej?"
Je Andy zamudu, k mu avto ni šel,
mu očinto alternator na dopust je hotel.
Debate so tekle se um je hladil,
vsak je v pogovoru pameten bil.
Tehnologija visoka nas jebala je
z GPS-om po plaži sprehajal smo se.
Se um je pregreval, hladit smo ga šli,
še dobr da v sobi se ventilator vrti.
Avto je pršu so eni že šli,
mi pa še v morje gremo po nove moči.
Z džipom v temi mimo kamel,
z veseljem na obrazu smo v hribe drvel.

30.10.
Že zjutraj ob hiši je gužva bila,
omožila naj bi se Đabalija dva.
A mi smo hiteli, iz nje in v vas,
kot da se stvar res ne tiče nas.
Smo jedli z govnači, komarji in ptiči,
s smrdljivo hrano se basali, da nas od tega kaj ne piči.
Prijazen otrok domače vzreje,
pokaže nam kje ravnine so meje.
Sedemset metrov globoka dolina,
široka pa ziher za več kot dva kina.
In res smo imeli gledališko predstavo,
ko malčki sploh niso hotel več na zabavo.
So nas gledal, se hecal in mi njih bodril,
vsekakor pa v transportkah smo mel dosti kil.
V stenah tolk luken, da konca jih ni,
po zraku med njimi pa ful ptičev leti.
Prostornost rova navdušla je vse
v jezeru po dnu pa zmočili smo se.
Najnižja stvar so potopljene galerije,
s ful luknjami v stropu, a z malkatere kej lije.
Arne je tauhal, četrt kilometra naprej.
mi pa v par luken smo lezli na frej.

31.10.
Težka pregovarjanja začela so dan,
kdo bo šel kdaj, zakaj in predvsem kam?
Anglež z imenom Peter še z nami je bil
do večera, ko v svojo je bazo zavil.
Z njim so odšli gledat škocjanske jame,
medtem ko ostali smo odšli v bližnje jame same.
Matjaž, moja malenkost in veliki Kadi
pogledal smo kako nadaljuje se vadi,
ki vzhodno od Tavija in blizu leži
in falil bi ga lahko sam tisti, ki miži.
Stopnjasto brezno je šlo v globine,
široko pa tolk, da evforija zlepa ne mine.
Okol sedemdeset metrov globina je bla,
kjer angleška smo našli štrika oba.
Od tam več brezen do stotke hiti,
večina od teh pregledal smo mi.
Po dnu kjer se voda navadno nahaja,
prišli smo do dvorane, velike za dva zmaja.
Zares impozantna s slapom iz sige
z velikimi ponvicami kvalitete prve lige.
V eni se steni majnša galerija nahaja,
na drugi strani brezno, kamor voda uhaja.

1.11.
Pozno v noč sem risal to jamo,
pozno v noč sem mislil na njo samo.
Na njene ozko-široke žmohtne prostore,
na njeno globino in spolskost vse tja do zore.
Na rov, ki se vije pod nekdanjo gladino
in kako da bi blo fajn, če namest vode, blo bi vino.
O štiristo sedemdeset metrih dolžine
in sto osemnajst metrih, da te mine.
No zjutraj smo čakal da so se vsi zgubil,
eni v Tavi da'b se noter umil.
Drugi bol daleč v še ne končano,
Kadi in jaz pa v Salalah po mano.
Najprej sva mal se po ulcah vozila,
pol k sva zračni stiskalnik dobila,
sva še proti Jemnu malce zavila,
a brez karte sva hitro se na plaži zgubila.
Saj plaža je ozka in dost ma prometa,
a vseen sva krožla po njej k zadeta.
Izhoda ni blo, povsod sva zakopala,
k sreči sta nama domačina pomagala.
Tam kjer sva midva globino iskala,
sta onadva kar flegma čez zapeljala.

2.11.
Zjutraj se mi je še od risanja vrtelo
in od Siadovih zgodbic me bruhat je melo.
Deset tisoč je mogel plačat za ženo,
pa še ni bil ziher, da bo dobu ne leno.
Po zajtrku znova se Said je prikazal,
prepričal nagnuskota, da nam je pokazal,
zbirko handžarjev, ostre zlatnine,
iz dragega lesa, usnja in še dražje kovine.
Po tem smo se eni v jamo šli zvračat,
drugi pa pridno volanček obračat.
V Pops smo šli plavat po zadnjem tolmunu,
čist vse smo pregledal, da se kasnej nebi kdo bunu.
Je Arne mal dihal, pod vodo je bil,
jaz pa pod stropom sem od žalosti vpil.
Pol smo vse zmerli in ven se odpravli
in hkrati še nek živalco nabavli,
je Slavko bil srečen, obljubu ime,
ki žiher bi večno poveličevalo me.
Pol smo še čakal, kaj drugi povejo
in poskušal ustvarit resnosti mejo.
Pigi in Franci sta merila še rove slepe,
druga ekipa pa je gledala šahte zlo lepe.

3.11.
Ko zjutraj se dan je ravno ustvarjal,
sem jaz se s pisanjem kartic ukvarjal.
Navsako sem pisal rimi vsaj dve
in blazno študiral, kako stvarem je ime.
Na pošti čist vse znamke smo kupli,
za zajtrk pa vso hrano z loncev poskubli.
Pol smo odpravli se v jamo brez konca,
na podnu prvega šahta smo naužival se sonca.
Lepe okrogle galerije so kazale pot,
v veliki dvorani se zgubil vsak je ropot.
Čez mega balvane smo se plazili,
potem še štiri svedrovce zabili
in že smo po spodnji dvorani bezljali
in pot v globine na novo iskali.
Galreija v smeri Meke je šla najprej navzgor,
na njeme vrhu so netopirji vžigal svoj motor.
Od tam je sam še šibal in veliki prostori,
za prevažat po njej pa bi pasal že "lori".
In enkrat smo rekli danes dovol smo imeli,
če bomo jutri še za delat kej imet hoteli.
Od zunaj je čakal šofer z avtom razbitim,
najprej smo se zgubl, po smo pa vidl, kaj pomen jest s švicarjem umitim.

4.11.
Kot vsak dan tud danes smo mogli določit,
kdo je za prat posodo, kdo je za čaj točit.
Iz zbranih želja smo potem določili,
kateri bodo s kom v katero jamo zavili.
S Kadijem in Remijem smo šli v jamo
slikat z Arnetom, Pop poimenovano.
Najprej smo šahtek fajn obdelal,
arne je kar cel film zavrtel.
Vsi smo se mu po različnih pozah štelal,
vsekakor pa najboljš modela je mel.
Sem nastavljal se kot lepa Klavdija nemka
in še podoben sem ji, saj je ona tudi tenka.
Ko šaht smo poslikal, smo se do dna še spustil
in vse tja do siginga slapa zavil.
Tam smo se ustavl in vse razpakiral,
Arne nas je pa tok ganjal, da smo skor umiral.
Smo slikal in slikal, jamo čist presvetlil,
temo v jami totalno skalil.
Od zun smo prišli vsi polni obupa
in kmal bi se oprimli islamskega strupa.
Nam Said je oznanjal vrhovne resnice,
brez islama na svetu ne more bit pravice.

5.11.
Že zjutraj so začele se dogajat stvari,
katerih razumevanje nikoli dano mi ni.
Smo najprej se zrihtal, k da'b u konofa šli,
ampak od silnih srgumentov močnejši nismo mi.
Zato smo pospremli Remija, Grego, Marino,
in pogledal, kako se spuščajo v to površinsko lino.
Odpeljali smo se na sosednjo planoto,
udornica Šihed nas je spravila v grozoto.
Se Faradž je zmenu z "local" ljudmi,
da so jame pokazal, in hkrati veseli bili.
V vadi Darbat smo se pripeljali
in majhen izvirček kar fajn zasvinjali.
Potujoč domov smo vidli še en pošten jamski komad.
Po tri pohodnike (jamarje) pa smo mogli it še v spodnji Darbat.
Pri indijcu smo jedli in mu pojedli skor vse,
v avtu pa razpravljal al dlake se brijejo al ne.
Doroteja je namreč zastopala stališče,
da je dogovorjeno lepo če maš gladko nožišče.
Češ da tud brezno ni lepo nobeno,
če to ni tako že v naprej dogovorjeno.
V bazi pri Angležih smo se koj v kantino zapodili
In tam kar nekaj pive vase zlili.

6.11.
Zjutraj zlo zgodi sem se prebudil,
komforta velicga fotelj mi ni nudil.
Do okoli devete smo še počakali,
v tem času smo Nigelu vse knjige prebrali.
Po tem pa smo že vse v tri avte zbasali
in kar skoz puščavo se v Ubar zapeljali.
Velika luknja z nekaj zidin.
bila naj bi včasih gospodarica sipin.
Na nekem področju nedaleč od tam
neolitsko puščico smo iskali zaman.
Mnogo kremena je ležalo povsod,
saj to naj bi blo včasih gojišče dobrot.
Potem smo še bol resno v puščavo zavili,
nekaj ur smo po ravni cesti se peljali,
na cilju v dolini na tone geod smo dobili,
le nekaj manj pa smo jih tudi nabrali.
Od črnih in belih,velikomajhnih rumenih,
do težkih zelenih, le grdih nobenih.
In pole smo pekli in pili in jedli,
okol pa ful škrpjonov , ne da bi mi vedli.
Slavko jih je pridno nabiral v posodo,
za potešit znanstvenega duha, pa smo v ogenj vrgli geodo.

7.11.
Kdo bi si mislil, da lahko puščava tako zaudarja,
če se pivo v njej s prečenjem peska ukvarja.
Geodni poskus tud ni bil velik uspeh,
saj ona je počla, in ostala skrita v tleh.
Ponovno smo iskali geode po puščavi,
se kopali z žveplom v dateljni oazi pravi.
Še po nekaj škorpijonov smo v Ubar odšli
in po sto sedemdeset kilometrih fajn prašni bili.
Še v letalski bazi smo se na hitro ustavli,
pivo vrgli vase, Peta in Kevina pa pozdravli.
Potem smo proti jezeru krenili,
vmes se še enkrat z geodami nabili,
ki ble so v kamnju kjer so nastale,
zato pa so večinoma tam tud ostale.
Jezero je blo bol podobno tolmunu,
noben pa se ni kljub temu bunu.
Stene visoke z obeh dveh strani,
v obeh dveh stranicah pa jam mrgoli.
Voda ni vrela od same vročine,
veselje do plavanja, kljub temu ne mine.
Fosile smo brali, po arabsk pa smo jedli
in slabš od Arabcev na tleh smo se vedli.

8.11.
V jami, kjer se dihati ne da,
v čolnu, ki ni velik za oba,
s svečo, ki goreti noče,
edino samomorilec naprej še hoče.
Taka prišla sva do manjše stene,
le s štrikom se lahko na njeno dno krene.
Sigin slap se je spuščal čez njo,
pred tem pa galerija, kjer nucal bi kolo.
Prostori so polni bli blata in vlage,
vse skupaj pa preprečevalo je jamarske zmage.
Ko ves smo zrak podihali,
smo počasi jo ven popihali.
Največjo dvorano so onesnaževali s fotoni,
foto pomočniki namnoženi kot kloni.
Na poti ven smo pogledal še en rovček,
ki ni bil dosti večji, kot mamin samsonite kovček.
Končal se je z ogabnim jezerom,
ostal bo nezmerjen verjetno za zmerom.
Odzuni smo meli še hude debate,
Husein, da je "gut", ker vsem serje v gate.
Said in Faradž sta družno trdila,
da amerika "saks", ker bi ga rada ubila.

9.11.
Hvala bogu bilo je oblačno vreme,
ko odšli smo iskat nove jame seme.
Ustavli smo se v majhni vasi,
v kateri ustavli so se časi.
Luknja s streho iz vejevja,
k sreči že dolgo ni vidla deževja.
Noter pa stara ženica je delala maslo,
od ljudi pa v vasi jim samo črno je zraslo.
Od tam smo peš lotili se poti,
spustili se v vadi po kravji stezí.
Četudi bli smo blizu smo mogli se obrnt
in kmalu smo se pršli z druge strani vrnt.
Najprej smo jo iskali in najdli neke slike,
a jama ni bila željene nam oblike.
Ko najdli smo ta pravo,
smo primli se za glavo.
V njej bilo je tolko dreka
in netopirjev tolk, ku da v njej je Meka
in prah se dvigal je na vsak naš korak,
tako da smo raje zunaj doživeli jamski mrak.
Zvečer smo šli še k indijcu po hrano
in spili še eno pivo, ki bilo je zlo postano.

10.11.
Said je bil čist zmešan, ko je cel dan z nami bil,
skakal, vriskal in težil, kot da bi se ornk ga napil.
Že zjutraj je bil čuden, zamudu uro celo,
potem pa bil ta glavn, povedu, kaj se mora, kaj se ne bi smelo
Odložli so nas malo pred televizijsko anteno
in nam pokazali smer za jamo pošteno.
Odpravli smo se torej proti tej jami,
kmalu vse sledi življenja so ostale za nami,
le še kristali nastlani po tleh,
razširjeni od vhoda v vseh možnih smereh.
Jama pa ni bla baš neka posebnost,
dobra bi bla za ohranjat zasebnost.
Majhen prehodek v večjo dvorano,
na dnu sem počutil se blazno zaspano.
Crknjena koza s tremi rogovi,
dobro bi se počutli tud foto tatovi,
ki kradejo lepoto iz narave.
Noter pa so bila tudi vretenca neke krave.
Na greben smo se odpravli, pogledat dol prot vodi,
na Samhanu, ki je res ustvarjen po uzbekistanski modi.
Tok je krasen, da že kar boli,
ko z majhnih drevesc smo pobiral čigumi.

11.11.
Zgodaj zjutraj se je vse začelo,
nekaj v mojem želodcu se je vrtelo
in čez cel dan se stvar je vlekla
a zdi se mi, da za druge se je slabo iztekla.
V Šihed smo skočli pogledat na dno,
z malo opreme, saj je dol zlo svetlo.
Ogromna luknja, okol same stene,
narejena prav za nas, jamarje lene.
Trideset štrika, obleka navadna,
not pa v senci, kul klima pomladna.
Zemljo kot puder smo peštali z nogami,
se z metrom izogibali zemlji požgani.
Obsega štiristo pedeset v jami je blo,
potem pa še odzun smo izmerli kolo.
Popoldne smo prali umazane cote
in se naužili umazane mokrote.
in ravno ko smo že fajn klepetali,
Matjaž nas povabi, da'b Fehedžu avto poklepali.
Na bok se je zvrnu in to prav počasi,
saj vetra ni upošteval ob veliki masi.
Povedal je še polno islamskih stvari,
spreobrnit v rim mi uspelo ga ni.

12.11
Novinarji so imeli danes za priti,
da bi posneli naše umazane riti.
Da ne bi vsi pred kamero srali,
smo se s Petom raje na vzhod odpeljali.
Naprej od antene, naprej od vseh cest,
mimo duhov in beduinskih mest.
Jama je bla luštna, vse v njej sprano,
voda ne čista, koleno bolano.
Ko enkrat prevesla se je v navpično,
po njej se je dalo hodit bol gibčno.
Ustavli smo na vrhu se lepe stopnje,
proti dnu smo prodiral, na dnu pa se kamen okoplje.
Pojavli so se že kar neki fosilni sistemi,
želja po fotkah pa je v meni govorila:" ven kreni."
Zunaj poln veselja, navdušenja, zagona,
lahko bi kej fotkal, le iz balona.
Sami oblaki in megla in tema,
padla ni fotka torej nobena.
Lovil smo gekone in čakal merilce,
iskali cesto in kleli kamelje krotilce.
V Salalah smo šli še hrano vase vreči,
še danes pa me ni prenehalo peči.

13.11.
Ruka ruka avto me v glavo,
tudi prah iz zadnjih vrat mi je v zabavo.
Kur Ruri lepa je divjina,
kraljice iz Sabe domovina.
Za baobab ta čuden plant,
s časom prišli naj bi na kant.
Ruka ruka me v noge,
že čutim, čez uro bojo bile že uboge.
Mirbat napol razrušeno, staro mesto,
iz njega naprej bi kmali falili cesto.
Tu smo končno ugotovili,
da z rent-a-karjem smo eno teško govno dobili.
Ruka ruka me v roke,
špika že me sedež v boke.
Ceste noče kar bit konec,
za ovinkom pa kar hiše.
Vse kar leze abalone iše,
pri indijcu pa mi že gledamo v lonec.
Ruka ruka me v trup,
ta avto je total obup.
Cesta traja traja traja,
sonce s pametjo zahaja.

14.11.
Zjutraj pesmice sem pisal,
misli v glavo v rimah risal.
Dobro so šibale mi rime,
dosegel gladino sem rimne plime.
Žal pa take ni bilo pesnitve,
ki bi vredna bila ponovitve.
Potem odšli smo jame gledat
dobil pa smo le ljudi posedat.
Staro mesto, strehe iz vej,
zraven tolko piknikov, ne štej.
Nato še nek izvirček stopi nam naproti,
nas pa brez opreme se lenoba loti.
Danes je odletel pomemben član odprave,
zadolžen za umetnost in zmernosti zabave.
Problem pa je nastopil, ko vrnejo se trije,
ki zraven še povejo, da avto tam nekje ob cesti gnije.
Panika nastopi, vsi začnemo vpiti:
"Nič se ne dogaja, nekaj moramo storiti".
Na hitro v Salalah, opremo na letalo,
k indijcu zvečer, po zastonj mandžado.
Zvečer Toyota se je izkazala,
ko je Nissana povlekla, kjer je kamionska guma čist zasrala.

15.11.
Avto še je glavna frka,
voda že na grlo trka.
Indijc pameten se dela,
šraufke tam na filtru štela.
Končno le prizna, da napaka taka,
popravi lahko se le v spodnjem mestu Taka(Taqah).
Tolk smo od vseh misli vreli,
da smu pod nujno na morje odleteli.
Mal še kupovine opravli,
pustili, da valovi so čoln zadavli,
hiter tud štop smo imeli
In že smo v bazi ob čaju sedeli.
Avto nov so nam posodli,
v upanju, da s tem ga ne bomo zagodli.
Še tretjič v dveh dneh sem v prišel v Salalah,
ko naša šefa sta s šefom avtov pokramljala.
Odpravli na večerjo smo se posledno,
z Angležema, a žal je v določenih delih izpadlo kar bedno.
Čakali smo tolko časa na jedilno tvar,
da zarad lakote bi lahk pojedu tud manj užitno stvar.
Faradžu zastavil sem nekaj vprašanj
in kolkor zgleda se đabaliju še ne piše zadnja stran.

16.11.
Prvi dan planiranega jamarskega brezdelja,
se samo Franc je branil morskega veselja.
Medtem ko smo zjutraj letal naokol
in sem od vsega pakiranja mel glavobol,
se rigalo mi je po hrani
katere jest s palčkami se kitajec ne brani.
Začel smo poslavljat se od Faradža in Saida
in to je vzel, sicer njim več kot nam, cajta.
Vse kar od robe preveč smo imeli
in kar s seboj vzeti nismo hoteli,
smo dal v kanto, Faradžu, v varstvo Saídu,
da bo v prihodnosti lažje po Samhanu drek kidu.
Tam okol enih smo končno dospeli,
do morja in se na plaži pošteno ogreli.
Pri manjšem izkopu peska v globino,
naletel sem na zaprto jestvino,
ki se sama odpira, ko končno spozna,
da njena življenska pot se v naših želodcih konča.
Nigel je prišel še enkrat nas pozdravit,
še enkrat nas hotel z objemom zadavit.
Nakar nam druzga ni ostalo,
ku da smo šli čakat v avtobusno štalo.

17.11.
Film spanca ni dovolil,
sred filma cel avtobus je še neki zmolil
in pol ko napetosti je končno blo konec,
sred puščave v meni se pojavil je spanec.
V Muscat smo prišli iz puščave,
tam pa naleteli smo na poplave.
Tolko vode se v dveh dneh je zlilo
kolkor je v dveh letih ne bo mesto dobilo.
Čez našo ulco se še zdaj vadi pretaka,
to pa nas ni odvrnila od obiska Muscata.
Za vstop v mesto velka vrata,
skor celo mesto pa sultanova palača.
Na vsakem vrhu skor trdnjava,
suq v Mutrahu pa je zabava.
Pokrite ulčke, kjer se zgubiš,
lahko bi tam tud živel, saj vse dobiš.
Štiri islandke so take po suqu hodile,
da so v meni že pozabljene čute zbudile.
Zvečer smo imeli še predstavitev
in po njej uletel smo na neko pogostitev.
Zastonj smo popili par litrov tekočine
s pijanimi Omanci ogledovali ženske obline.

18.11.
Zjutraj tečna Siv je bla v glavi,
ker Siv ni najmanjša, se glava še zdravi.
Na nekem ministrstvu na nekem odseku,
smo meli sestanek, jaz pa nisem nič reku.
Pri Marku in Barbari smo kasneje spoznali,
da smo razglednice verjetno prepozno oddali.
Češ da neka njena februarska pošta,
je k naslovniku šele sred oktobra došla.
Ona pa danes je brala Delo,
ki je datum tretji november imelo.
Potem smo končno odšli na pot
z novo Toyoto, ki dela precej manjši ropot.
V Nizwi, kraju s krasno trdnjavo,
sem končno upal, da bom užival hrano pravo.
A žal so kebab prehitro umaknili
in mi smo od žalosti se na suqu zgubili.
Ura bla je čudna in dan prevesel,
da bi suq v polni meri zaživel.
Vseeno smo jim nekaj denarja pustili,
preden smo naprej proti Bahli zavili.
Menda da ima slednja večjo trdnjavo,
COLOR="#000000">a Nizwa je starejša, obnovljena in d'best za doom zabavo.

19.11.
Sredi vadija smo se zbudili,
namest da bi vodo iz bližnje štirne pili,
smo takoj odšli naprej po poti,
iskati kavo, Đabal Šamsu naproti.
Cesta se ni nehala vzdigovati,
nas pa so počas začeli srbeti podplati,
okolico ceste take stene so krasile,
že mi smo si želeli, da'b nam tud kej krvi popile.
Zlo daleč, tam že bliz ta druzga jurja,
pojavi se nek stari, obraz krasijo mu očesa kurja.
Okoli njega pa tok tekstila,
dab'se mu družina pozim lahko dobro zavila.
Vasi bile so tudi više,
v vasi ble tud samo tri hiše.
Tepihov in druge volnovine pa zares ogromno,
mislil bi si, da ti ne živijo ravno skromno.
Na vrhu hriba radar, postojanka,
na robu sten , priljubljena "grand canyonska" čajanka.
Neko dekletce, ki je biznis s tepihi imelo,
prve rezultate mojega učenja jezika je trpelo.
Kasneje, ko smo končno zapustili đipa,
je pastir povedal, da gepardi tu opravjo delo od MIP-a.

20.11.
Sred noči z neba tolk vode,
spanec skupaj s suho spalko je kmalu šel po gobe.
Cesta je reka na več mestih postala,
od ogleda Misfaha nas ni odgnala.
Lepo mesto majhnih ulic,
te se prepletajo skoz hiše,
za preživljanje prijetnih uric,
od kanjona malo više.
Stene nad kanjonom prave baže,
na drugi strani pa obširne terasaste plantaže.
Kanalčki daleč so speljani,
kreten je, kdor se doom igrat tam brani.
Končno vidli Bahlo smo v luči,
še vedno pa me strop v Đabrimu muči.
Tud tle ma vsaka soba povezavo,
z vsako drugo prazninsko povečavo.
Od tam krenili smo za soncem,
se spretno izognili indijskim loncem.
Obrnili smo se znova proti hribom,
k sreči v dolino z manjšim deževnim vplivom.
Cesta šla je kar po strugi reke,
v mestu pa smo šinfali libanonske peke.

21.11.
Dobro smo spali ob fucbal igrišču,
školjke pobiral na vaškem kopališču.
Do centra smo vsi se nato odpeljali
in najprej ko butli v ribe zijali.
Na suqu ta pravem smo mal barantali,
v glavnem pa bolj kako boljšo štacuno iskali.
Jaz porabil sem še zadnjo gotovino
za dateljne in kovančno srebrnino.
Srebrni tolar Terezije Marije,
že odkar smo v Omanu, mi za njim srce bije.
Povsod jih majo in to ne prav malo,
zdi se mi čudno, da bi se to na novo kovalo.
Na klubski plaži smo se okopali,
Arabke oblečene, naše v bikinih ogledovali.
Pri Marku smo nato imeli oporišče,
da bi se Živa ne jokala sva Marku iz stanovanja naredila igrišče.
Po scanju ji smrdelo je tam med nogami,
previjanje pa sva vseeno pustila kar mami.
Žlahta od kralja nas je pogostila,
še nekaj hrane za sabo zavila.
Sicer pa smo pili, kot da bli bi doma,
le Siv se je drla, kot da bi krava bila.

22.11.
Začetek dneva na letališču,
prvi prdec na vzletišču.
Tragedija po tem, ko smo v Dubaiu pristali,
ko družno smo v vrsti zajtrk prespali.
Drugi je bil šele dosti kasneje,
ko zviška smo gledali znane nam meje.
Hoteli malo smo se sprostiti,
zastonj kaj vina stoje popiti,
pa nas je prijazen stevard z nasmeškom zavrnil,
češ, da že marsikdo se je zaradi hrupa na njega obrnil.
Ker je letalo v Londonu pristalo z zamudo,
počakat smo mogli na drugo uro.
Ta čas smo porabli za nujne sestanke,
zraven obiskali smo tudi neobdavčene šanke.
Franc je izplačal izgubljeno stavo,
finančno poročilo pa je poskrbelo za zabavo.
S Kadijem sva se še s knofki mlatila,
v pretepu vsak eno rundo zgubila.
Na Dunaju so nas že čakali naši šoferji,
Žetko in Rok pa sta spomin imela le še pri večerji.
Da ju nebi slučajno v kak šok privedli,
smo se v kombi raje z nekaj piri usedli.

Gotovo to počenja, kdor prebral je vse to dolgove(r)zno sranje,
udarce spremlja jok, v glavi mu odmeva ravnokar končano branje