14. 7. 1998; ŠPANIJA
Če za začetek poti bi vzeli
prvo nesrečo, ki smo jo imeli.
Potem na poti smo že dolgo bli,
še preden iz Ljubljane smo odšli.
Ob pomoči Sunčevega avtomobila,
najprej Amanda je neki doma pozabila,
nakar sred poti na pumpi na Lomu
bili smo že blizu pravmu polomu.
Kar neki je crknu, kar brez energije,
smo lepš ga pogledal, napaka se skrije.
V Rakeku, tam kjer naj avto bi bil,
je tip kar reku, da ga še ni uredil.
Naj pridemo jutri, ko zrihtal ga bo,
"do takrat še počakte in glejte v nebo".
Mal smo se zdilal kompromis naredil,
namest nebogledal pa raj sok en popil.
On na hitro težave je zdilu,
še batke je mal v motorju popilu.
Kasneje se nam jasno je pokazalo,
na servisu bi ga mogli pustiti še malo.
Ker težave so na drugi dan se zgodile,
v drugi pesmici bodo mesto dobile.
No lih ko smo končno hoteli oditi,
do vžiga avta sploh ni hotl priti.
Elektrika dokončno odšla je po gobe,
še dobr da v hiši so mel dost orodjarske robe.
Na hitr mehankar se usedu je v avto,
ocenu položaj in določil diagnozo kratko.
Ploščica od kabla, ki vodi iz baterije,
je na mestu, kjer se pogosto zvije,
se zaradi preobremenitve materiala
preprosto kar na dva dela razklala.
V ljubljani bli smo z uro in pol zamude,
Sopotnice k sreči bile niso hude.
Lih nekje do Trsta smo pripeljali,
ko na koledarju smo datum zamenjali.
15.7.
Za kapitana avta sem bil dodeljen
in na cesti prot Milanu ornk zgubljen.
K sreči smo večkrat se na poti ustavli,
vmes kar neki hrane zadavli.
Pojedli kremšnite in torte in sadje,
še preden v Biskaju smo videli ladje.
Da se ne bi nam zmešal od ceste v glavi,
smo spotoma se še špansko učili.
Kako raznim stvarem se tam pravi,
z zahtevnimi pogovori se do jutra mučili.
Vse to le z očitno željo znati
jezik dežele, v katero nam je bilo peljati.
Tako sva z Uršo na sprednjih zicih,
ostali pa speči, kot se je vidlo po licih,
poskušala si čut kar najbolj izostriti,
življenskim vprašanjem se ni dalo obiti.
Okol devete pr Cannes-u smo se zamenjali,
še neki časa skoz okno zijali.
Za kako urco al dve v drugem planu,
v španščini sem sanjal o novem "danu".
Obilo skal smo videli ob cesti
in kar neki zelenja, tudi dve mesti.
V bistvu nič tacga vredno omembe,
nobena stvar potrebna razčlembe.
Nobena, ki bi se je spomnu rad,
al pa morda tista pokončna kad
na bencinski na Azurni, kot umetniška stvaritev.
Tuš, ki v zraku lanko povzroči utopitev.
Pa v Španiji en par stopistov,
v bistvu dober exponat lingvistov.
Zarad jezika, ki sta ga zmešala,
da b'si lažje eden drugmu misli brala.
Pa prot večeru težave s telefoni
in vse frke s našimi cestnimi vagoni.
Mimo limon in manjše jedrske centrale
so sanje kar v avtu si dobro duška dale.
16.7.
Enkrat zgodi neki ruka,
vstat takrat je huda muka.
Zagnani Boris s svetlečimi očmi,
s skrbjo na obrazu in poln moči.
Prepriča tud mene, vstati bo treba,
vseen odločitev še dolgo koleba.
Deloč edin pravo jutranje opravilo,
saj komu se zgodi, da ga ponoči ne bi scat navilo,
ugledam most, kar velik po dolini se je vil,
akvadukt verjetno, saj bil je zlo čil.
Cesta je šibala in ker pump ni hotl bit,
smo se odločil kar na prvo, ki pride zavit.
Na prvi, najslabši, iz serije, ki je nismo poznali,
smo štoparja ven iz avta nagnali.
Sej v bistvu smo jima kar fajn pomagali,
a kot dober konec vse povrne, smo mi njima, s slabim, upanje pregnali.
Okol enajstih smo končno v Orce prišli,
na kavo v bife takoj vsi so odšli.
Smo vprašal za tipa, cela vas ga pozna,
policaj ful pomagal, dost cajta ima.
Mal smo pojedl se kopat odšli,
bazen v dolini, kjer se edin lohk živi.
Tarok za tarokom, berač beraču sledi,
na vodo se pozabi če človk za karte živi.
Iz Orceja ven v smeri vzhoda,
v sobah v skali prava etno moda.
V muzeju še par smo kosti si ogledal.
En par kar dobrih, neke kose divje mačke,
Mamuti, nosorogi in nilskega konja tačke.
Zarad oslove kosti človeške oblike smo se še skregal.
V štacuni ful kul pička mi prodala je vino,
v gostilni sem najedel se fajn z drugih ostalino.
Misleč na hijene odšli smo domov
In gledal lisice, ki so hodile na lov.
Da več in lažje zvezde bi gledali,
vino smo pili preden na kavču smo obležali.
17.7.
Zgodnja ura meče vedno me iz tira,
še tolko bolj, če 14 tipov ne da mi mira.
Džumba za kopat, gužva za srat,
vsak bi jedel, posodo pa mora vseen le en prat.
Ker včeri se v bivšga župana sem zaletu,
k sreči ni blo hujšga oziroma skoraj nič,
pa tud ta tip je k sreči bil fajn tič,
sem direkt na zadnj zic brez ključev odletu.
Z Džilberom v avtu odšli smo v vas,
teorijo je z diasi vtepel v nas.
Peš po kamnih po robu kanjona,
pa v steni nek okel od prastarega slona.
Če ne pa najdišča so si vsa enaka,
potem ko z njih pobrane so bile kosti.
Vdrta stena, najlon, čez luknjo se zdaj skaka
in razen morebitne najdbe, kot da tam bi že bili.
Z bazenom tud danes smo se ukvarjal,
še enkrat se medsabo le s tarokom pogovarjal
in spet neke place smo gledal in se veselil
čim kako majhno kost ali kamen smo dobil.
Nevem če je to kot ogled kadzga kraja,
saj, kjer je bla bitka, se vsaj spomin nanjo nahaja.
Spomin na najdbo neke kosti
ne naredi vesele prav vse ljudi.
Nekaj o tem kako je vse zgledal,
ko so se človečki za plen s hijenami kregal,
vsekakor se da zvedet tud z ogledom prostora,
a za natančen opis se prej druge stvari v obzir vzeti mora.
Dovolj o tem komu, četudi lih to
povod za celoten obisk je bilo.
V vasi spet avto ni hotel vžgati,
od vsega porivanja že bolijo podplati.
Namest pod tuš smo šli v pišino,
ostali so kuhali in rihtali vino,
za fajn s poprom zasoljeno pozno kosilo,
na katero je el doktor mogel sprejeti vabilo.
18.7.
Še dolgo v noč smo ostali pokonci,
saj boule in sangrie so bli polni trije lonci.
Dva od njih bolj po primitivni modi
iz ene lubenice smo naredili dve posodi.
In da vsebina prehitro se ne bi pokvarila,
se je njuna kisljiva vsebina celo popila.
Celo naš mentor gospod profesor jože,
ni mogel stopit iz svoje kože.
Zjutraj spet panika med nami je veljala,
kam in zakaj ravno tja, smo se spraševali,
ko sta po soncu na sever se kombija peljala,
v nekem manjšem mestu smo nato pristali.
Najdišče iz neke srednje dobe,
polno razbite keramične posode,
smo pred tem še obiskali,
potem pa smo si duška nad mestom z gledanjem dali.
V stenah kanjona v kamnu iz gipsa,
ponoči mi manjkala je flaška pipsa,
praskoč po soncu sem trpel,
gledal kak grobek en tipson je mel.
Luknja v steni kamor so ga stlačili,
čez njega bol zarad smradu še kamen položili.
Potem spet postanek v bazenu,
da sem hitrejši plavalec pokazat sem hotu klenu.
Čez hude kanjone smo se odpeljali,
tekoč ob avtu si kilometre nabrali.
Kar sred mostu visoko nad strugo,
trikrat smo avto probal zagnat z drugo.
Castill je manjše mestece, oz. zelo malo,
za nekimi arabci naj bi se kopalo.
Na hribčku nad mestom, kjer kristus stoji,
so pokopališče imeli, kjer prej so stolpi bili.
Sedaj pa kosti, kot listja in trave.
Na poti nazaj smo šli k zdravniku,
en par jih je melo očesne težave.
Šampanjec, sangria, pivo.. khm, ne vem več, sem se preveč teh flašk dotiku.
19.7.
Zgodaj zjutraj so me jeli buditi,
v Granado do desetih bi morali priti.
Takrat se odprejo vrata trdnjave,
tja hodjo potoki raznih ljudi,
kot z etne tečejo potoki lave,
in nobenmu od njih se kaj dost ne mudi.
Po dve uri čakajo v vrsti za vstop,
mi pa mim vrste, kot da nas spremljal bi top.
Je blo to kar fajn nadomestilo,
za vse kar se je in se še bo zgodilo.
Za prit do Al hambre smo nucal dost cajta,
na eni od variant nas je sred ceste ustavila bajta.
Sama Alambra je luštna zadeva,
ene pol jo arabski stil preveva.
Velika hiša s še večjim dvoriščem,
sedaj je muzej z ex bikoborskim igriščem.
Ko neka kopalnica, voda na vsakem koraku,
kapniki s stropa in ljubezen v zraku.
Odmor s pivom, z Majem razvijeva neko teorijo,
a žal je vedno tako, da dobre ideje prej noge dobijo.
Drug del trdnjave je bol neko zidovje,
prijetnejši je izlet skozi parkovje,
hodeč po mrzli vodi v senci.
Kaj še kej tacga je za povedat,
uspel mi je tud tista dva cepca ugledat,
katera smo dva dni prej v avtu vozili.
Zadnja novica, menda stase skregala medtem ko pivo smo pili.
Težko se blo je ločit od kovancev,
zarad večerje pa smo ostali še brez denarcev.
V avtu in zunaj je bla grozna vročina,
odzun pa vse do Kastilije same olive.
Kmalu za tablo, vetrovna dva mlina,
ceste pa sam na vsak megameter so krive.
Večerja v mekdonu blizu Madrida,
utrinkov v spalnici ni blo kaj prida.
20.7.
Ob sedmih prvi so se zbudili,
uro kasneje že kavo smo pili.
V vodnjaku pred gostilno ob cesti,
ribe pustijo v rokah se gnesti.
Kaseta z revolucionarno mehiško vsebino,
malo naprej staro mestece fino.
Rimski slavolok na vrhu griča,
še malo naprej kosti so nema priča,
o časih, ko po širni planjavi
ljudje so pobijali slone v veliki zmešnjavi.
Pa še neko močvirje naj bi blo blizu,
kamor slon se je vdrl, ko je vodno površino lizu.
Tud neki orodja so v Ambroni dobili,
Toralbo pa so menda že zdavnaj zaklenili.
O cestah bi blo fajn še kaj zapisati,
očitno ti španci zelo so bogati.
Kjer ni avtoceste so štirje pasovi,
če sta le dva, pa sta ravna oba.
Ob cesti se najdejo še kaki gradovi
In cerkvice zgrajene po romanski osnovi.
V Sorio smo prišli lih v času sieste,
dodobra smo pregledal prazne mestne ceste.
V muzeju smo se zadržali za dobri dve urci,
škoda ker so ga tko slabo postavli ti kurci.
Da so vse stvari kar pomešali med sabo,
no pa sej, vsaj kaka lepa kustosinja je za vabo.
Po prihodu v kamp smo v bazen se metali
in se na hitro do Numancije zapeljali.
Tam je ograja bila že zaprta,
plezajoč čez njo je uživala moja duša škrta.
Kar veliko mesto je to moralo biti,
Rimljani so več kot mi nucal, čez njeno ograjo za priti.
Preden zares odšli smo spat,
še ene učke v mesto hoteli smo dat.
V bifeju na hitro smo neki popili,
plesoč in plezoč še zadnje minutke zabili.
21.7.
S Tadejo na čudni podlagi sva spala,
čez dan pa oba podobne prostore iskala.
Očitno res tla so vzrok bila težavi,
ki vrhunec je imela v Burgosu, mestu ob katedrali.
Celo jutro smo se na sever vozili
in kmalu slavno Atapuerco dobili.
Enkrat, ko so skušal narest skalne useke,
da lažje vlak prešel bi naravne zapreke,
so se menda jim kosti kar usule,
arheolog pa je rekel: "kopali bomo tule".
Za enkrat še niso končali z iskanjem
in s kasnejšim "pazel" igranjem.
Nekje isti čas pa so še v sosednji jami
ugotovili, kaj vse v njej ljudje so nastlali.
Neko brezno sredi galerije,
strop je nizek in težko se po dnu rije,
trideset ljudi zaenkrat so nabrali,
ko smo mi bli tam so še vedno kopali.
Šef prijaznež in zgovoren fant,
priznal, da s kostmi v breznu še ne bojo prišli na kant.
V brezno naj bi domnevno mrtve metali,
ni znano, al je blo svetišče al so notr tud scali.
Zares fine stvari tam notri so dobili,
zastonj sem upal, da bojo kaj tud med nami razdelili.
V Burgosu nek film smo prespali.
v veliki štacuni na veliko nakupovali.
Tik ven iz nje je Tedi bruhnila prvič,
še vedno je hotela videt katedralo.
Sred mesta v manjšem parkcu, ji ušlo je drugič,
sama je spoznala, da se videt cerkve le ne bo dalo.
Cerkev sama je kar lepa gotska zadeva,
Tadeja celo uro nekako okreva.
Ostali na trg, kjer igrajo nogomet,
jaz pa po štacunah sprehajajoč se iskal sem dober skret.
Pot do kampa je vodila skoz lep kanjon,
Pa tud večkrat zgubljen je bil naš kamjon.
22.7.
Malo panike zjutraj bilo je vsak dan,
vse je kar kul, če še mal si naklan.
Na hitro smo vrgli vase malo hrane,
šli gledat množice pred Altamiro zbrane.
Zarad nesporazuma nastopile so težave,
namest bit u jami, sta Pina in Pavle zuni pila kave.
Vodič je bil en hecen star možak,
smešen je bil gib njegov vsak.
Spominjal je na komike iz starih dni,
ki že s samo pojavo za se zrolat so bili.
V jamo brez fotke in brez lučke smo šli,
še mal pa bi mogli zunaj pustiti oči.
Redki se lahko odpravjo v čurko,
kdor pride, je čakal dve leti na žurko.
Pred jamo velik je muzej, v njem same blede slike,
če ne bi v jamo šli, ne bi spoznal njene mike.
Vse skupaj švoh jamca, sam dvesto dolžine,
polna umetnih zidov, da vse te kar mine.
Več koncev pozna, in tisti, ki je bolj širok,
ma zelo slabo poslikan stenski obok.
Tik pri vhodu pa širša dvorana,
zarad višine težko bi bila postlana.
Pol metra od tal so risali slike,
mogočne konje, prašičje, bivolje like.
Izrabli relief in razpoke v steni,
oglje in zemlja pa so ble barve poceni.
Res lušne slikce so nastale,
vendar v preveč jamah so ohranjene ostale.
Stvar zgubi vrednost, če jo je preveč,
morda tud zato so ostale jame bile nam odveč.
Castillo: sredi pobočja smo šli v mogočno odprtino,
poslikali so v njej tud enga kapnika razbitino.
Še nek arheolog je na vhodu razložíl,
misli so bile že ob oceanu in v njih jaz pivo sem pil.
Lušna plaža, sicer mala, pesk na tleh, levo desno skala,
spredi morje, zadi hiše, ena koča se je pa kar v klif nasrala.
23.7.
Spet ful zgodi smo se zbudili,
k sreči ga prejšnji dan nismo tok pili.
Do dveh smo pred kombijem sedeli
in si neki pravli, da bi se boljš imeli,
le Urški se je totalno trgal in smejal,
ko da bi ji kaj čudnega v hrano dal.
Jama je bla kar daleč od šotorišča,
morda sem že rekel, v španiji majo urejena cestišča.
Na vhodu smo čakal, da blagajno bi odprli,
ko pa so jo, so se na nas kar neki drli.
Ta jama ima svoje odlike,
velikanski rov ji takoj doda plus pike.
Slike so mal bol brezvezne, le na eni steni
so namalani konju podobni emblemi.
Druga jama je bla zato tok bol zanimiva,
meandraste oblike, z dolžino pa ne prevabljiva.
Vodič je bil tud čudne vrste tip,
gobec se mu je ustavu le sem in tje za kak hip.
Pa sploh ni nakladal kar tja v en dan,
in na zanimiv način je govoru, sem nehal bit zaspan.
Je reku, da Altamiri pravjo starodobni barok,
Covalanas pa je izdelek ekspresionističnih rok.
Slike so ustvarjene iz majhnih pik,
glavo pa ma ven usmerjeno čist vsak lik.
Okoli jame ravne stene sredi njih pa nove jame,
le v eni pa so nekatere kosti že pobrane.
En hecen američan tam koplje in to nam je povedal,
naš vod si je kasnej še njegov "lab " ogledal.
Jedli smo v neki fini gostilni
in plačal kot da bi bli na kuri redilni.
V centru Santanderja zaključli smo dan,
eni hodil so po mestu, eni občudovali sopran.
Parkiral smo ob stavbi značilni po vonju,
na glavnem trgu sedi Franco na konju.
Ena dva narkomana sta v Tadeji svojo kolegico spoznala,
s pobiranjem knjig iz smeti pa nam je še klošarski zgled dala.
24. 7.
Zgodaj zjutraj smo še metali balince
in se pizdili na lene španske klince.
Ker v tej igri nisem zmagoval,
ne bom povedal, kdo je nagrade pobral.
Zvečer smo si že pripravli malo gorniške opreme,
danes pa je edini dan, na poti bilo slabo vreme,
pa smo potem jože, uina, pavel in mua
bili še naprej prisiljeni ogledovati le španska tla.
Ta dan smo šli gledat jamo Pindal,
ob njenem vhodu smo še mal fig nabral
in gledali morje in strašne pečine,
ki so razporejene okoli ožine.
Vhod v jamo je v neki grapi petnajst metrov nad morjem,
res je obdan s prečudovitim okoljem.
Noter pa nič, kar bi človeka vrglo na zadnjo plat,
razen če bi ga slučajn prjelo sred jame srat.
Morda mamut, ki je notri na sliki,
al nekaj kar bi lahko bili ribi al pa biki.
Jama pa je res lepo umeščena,
nad njo rast evkaliptusov zgoščena,
pod njo hude čeri in strašne stene.
En špirit lokal smo vrgli vase, da bi se izboljšalo vreme.
Iz bližnjega mesteca smo šli še do megalita,
ki že dolgo ni več brez vsakršnega grafita.
Namest na kosilo in pospravljat v kamp,
smo šli na obalo, se kulirat in polnit si vamp.
Urška, se je takoj z domačini neki domenila
in naša skupina je zvečer v bližnje mestece zavila,
tam smo spili par tekil in še kakšno pivo
iščoč lokal z muziko malo bolj vabljivo.
Barbara je obupala kaj kmalu in je na kraju
Ležala na strehi od avta in sanjala o svojem plehnatem zmaju.
Ko so že vse sopotnice prenehale plesati,
sem se jaz odločil proti samemu sebi v pikadu zmagovati.
Kar dobro pritrjen v sedež sem odpeljal stran od policije
Pred kampom sem še falil odcep kjer se na plažo zavije
25.7.
V našem kombiju so bile same zaspanke
in vse so mele spalke dovolj tanke,
da jih vročina iz njih z lepa ni pragnala,
kaj šele da bi se katira v Bilbao prepozno priti bala.
Ob treh smo bli zmenjeni pred velikim muzejem
Gugenhaimove zbirke, ki jo sedaj kar poštejem.
Mesto bilo je popolnoma prazno, praznik
mi je preprečil postati nakupovalni blaznik.
V hitrem ogledu baskovskega mesta
sem spoznal, da sem narejen iz zelo švoh testa.
Na uličnih fitnes pripravah sem le s težavo
izpolnil normo predpisano za mojo postavo.
Tisti muzej pa je tudi vreden maričesa,
pred njim ogromen pes, na srečo ni iz mésa.
Stavba ultra modernega izgleda,
iz enih strani mal bolš kot iz drugih zgleda.
Noter en par hudih modernih umetnin
in rastava kitajske umetnosti od njenih korenin.
Zanimive slike, vaze, kipci in pisave,
ultrarealistične slike delavcev in krave.
Po svoje kar zanimiva zadeva,
gledajoč to moj um še vedno modernistiko premleva.
Tam še neke instalacije, kjer se čaka vrsta,
da si lahko v labirintu razgibaš oba nožna prsta,
ki pri hoji naravnost bol malo sodelujeta v procesu,
sta pa ravnotako potrebna in nujen dodatek vsakemu telesu.
Za rečt po pravici me je muzej kot celota prepričal,
pa še za fanj pičkami sem po njem se dričal.
Ven iz muzeja so nas trije potniki zapustili,
Mojca, Maj in Urška so proti Madridu zavili.
V napol praznem avtu je blo kar lažje dihat,
ko sem baskovski radio poslušal pa so začel po meni udrihat.
Lih še en štacjon je bil pred francosko mejo,
Za razne neumnosti še zadnje pezete grejo.
Avto pa je tako zaudarjal po gnilobi,
Če bi hoteli ga mal boljš spucat bi uničili vsaj dve gobi.
26.7. in 27.7.
Nekje v Franciji so podpirenejski hribčki,
zbudili pa so nas čudni mimohodeči tipčki.
Prav verjetno nič hudega sluteči,
so hoteli se kot vsak dan pod svoje drevo uleči,
tam pa je že kraljevala horda čudnih ljudi,
s kombijem, ki na kake tri kilometre razpoznavno smrdi.
Preden smo prišli do kruhka in salame,
smo se rešili še ostale odvečne pezetne krame.
Na poti v Carcassone smo se po zares fajn placih peljali,
Sten in nad njimi tolko gradov, smo rekli: "ne bomo jih več iskali."
To kamor smo šli pa je tudi prečudovita stvar,
žal pa so v njem turisti že naredili premočan kvar.
Znotraj obzidja ni več ene zadeve, ki ne bi s svojim srcem bila,
uravnana v to, da bi horda tujcev čim več denarja tam pustila.
Tam bili so doma KATARI, ki, kot pravi grohar tomaž,
bili so KO STARI, če omenimo le eno od njegovih blamaž.
Po natančnem ogledu mesta, sem prehodil vse poti,
videl katedralo in glavne trge tri.
Od tam smo šli le še proti domu,
v svoji budnosti sem se večkrat zlomu.
V Caness-u smo hoteli še zaviti na obalo,
bali smo se, da bo neplavalno vodstvo kej sralo.
Pa smo potem kar za njimi gledajoč Monako
študirali, kje bi se dalo zmočit nogo kako.
Po italiji je ene šest ur v šusu vozila Tadeja
in ko že bližala se nam je domača meja,
je kar na lepem začela zapirati oči
in povedala da je na koncu svojh moči.
Vmes med vožnjo, ko se je sonce lih fajn razkrilo,
so mi povedali da se bo pri meni doma kombi fajn umilo.
Prav nasprotovat seveda nisem niti uspel,
vse so kar na lepem zaspale, jaz pa sem si potem pesmi pel.
V dveh urah sem obrnu svoj pevski repertoar,
pritožbe so padale, da si s petjem nikol ne bom sposoben služit denar.
Bližje ko je bila meja, manj jih je spalo,
Barbaro pa je že drugi dan le eno gnalo.
Videt svojo katro in z njo it na kak izlet,
za kar bi mogu avto seveda že tablice imet,
kar je bila njena edina želja, ob gledanju utrinkov pozno v noč,
mi pa smo mislili, da ji je noč premrzla za spat in dan za se gibat prevroč.
Zelo pedantnemu čiščenju avtomobila,
je skrb za osebno higijeno sledila.
Obvezno vsakodnevno kopanje v mrzli vodi,
tisti dan je bila lih Soča v modi.
Od Solkana do Ljubljane mi je trajalo lih dve minuti,
ko so povsem po naključju začeli delati neki moji čuti
in je koleno ratalo že mal rdeče in komolc mal zvit
in je stol ratal tko trd, kot da bi bil iz železa vlit.
V ljubljani, ko smo vse že zrihtal
In z avti tudi vse pošlihtal,
sta padla že dolgo sanjana jogurt in burek,
kako smešno, ko prideš domov, te v dobro voljo spravi že turek.
Stran katero berete (ali gledate), se nahaja, na
ARNES-ovem strežniku.