V SPOMIN - IN MEMORIAM -

Akademska pot ga je kot štipendista Evropske organizacije za raziskave vesolja vodila na podiplomsko usposabljanje na Univerzi v Oxfordu, leta 1974 pa se je zaposlil kot raziskovalec na Nacionalnem centru za raziskave atmosfere (NCAR) in svetovalec Laboratorijev za raziskave okolja pri Nacionalni administraciji za Oceane in atmosfero (NOAA) v Boulderju v Združenih državah. Leta 1980 je profesor Crutzen postal član združenja Max Planck za razvoj znanosti in direktor oddelka za atmosfersko kemijo na Institutu Max Planck v Mainzu v Nemčiji, v letih 1983-1985 pa je bil na Institutu Max Planck tudi direktor Inštituta za kemijo. Na Institutu Max Planck je bil profesor Crutzen zaposlen do upokojitve leta 2000, aktiven pa je ostal tudi po upokojitvi. Ves čas znanstvenega udejstvovanja je del svojega časa posvetil poučevanju in bil izredni profesor na Univerzi v Stockholmu, kasneje pa redni profesor na državni univerzi Colorado v Fort Collinsu, Univerzi v Chicagu, Univerzi v Utrechtu ter na Univerzi Kalifornija San Diego, kjer je leta 2008 je postal zaslužni profesor.

Obsežen raziskovalni opus prof. Crutzena sega na področja globalnega dvo in trodimenzionalnega modeliranja kemijskih procesov v troposferi, stratosferi in nižji mezosferi, povezav med atmosfersko kemijo in klimo, študija vloge fotokemije halogenih elementov pri nastanku ozona nad površino morja in troposferske kemije, vključno z vlogo sežiga biomase v tropskih in subtropskih področjih.

Opisal je katalitično vlogo dušikovih oksidov pri reakciji z ozonom in tako razložil eno ključnih v nizu stratosferskih fotokemijskih reakcij, ki povzročajo tanjšanje ozonskega plašča. Dokazal je, da je poleg prometa, pomemben vir dušikovih oksidov v ozračju tudi razpad kemijsko stabilnega didušikovega monoksida, ki ga sproščajo mikroorganizmi v tleh. Povezava med mikroorganizmi in debelino ozonskega plašča, ki jo je nakazal profesor Crutzen je eden glavnih motivov za nedavno povečanje zanimanja in raziskovalne dejavnosti povezane z biogeokemijskim kroženjem elementov v okolju.

Po odkritju pomena klorofluoroogljikovih spojin (t.i. CFC-jev) pri pojavu ozonske luknje, je profesor Crutzen s teorijo heterogenih reakcij na površini trdnih delcev v polarnih stratosferskih oblakih razložil zakaj je tanjšanje ozonskega plašča najbolj izrazito ob začetku polarnega poletja nad Antarktiko. Poleg tega se je ukvarjal tudi s problematiko ozona v troposferi, kjer prihaja zaradi onesnaževanja ozračja do povišanih koncentracij. Tudi na tem področju je bil profesor Crutzen z razlagami reakcijskih mehanizmov in meritvami koncentracij ozona vodilni znanstvenik v svetovnem merilu. Njegovo delo je nagrajeno s številnimi uglednimi mednarodnimi priznanji. Za pionirske dosežke na področju nastanka in razgradnje ozona v atmosferi je leta 1995 skupaj z Mariom Molino in Sherwoodom Rowlandom prejel Nobelovo nagrado za kemijo.

Bil je član številnih strokovnih in znanstvenih združenj ter častni član ameriške, ruske, švedske, nizozemske, italijanske, vatikanske in evropske akademije znanosti in umetnosti, trinajst univerz s celega sveta pa mu je podelilo častni doktorat.

Profesor Crutzen, je s sodelavci razvil modele, ki omogočajo obdelavo podatkov o kakovosti atmosfere skupaj z znanjem o globalnih transportnih pojavih v atmosferi in jih zato lahko uporabimo za napovedovanje in ocenjevanje posledic izpustov različnih snovi v okolje. S tem ni pomembno prispeval le k razumevanju osnovnih kemijskih reakcij temveč smo zahvaljujoč dobremu znanstvenemu poznavanju problematike ozona lahko sprejeli dolgoročne odločitve glede uporabe in izpustov nekaterih škodljivih snovi. S tem je profesor Crutzen dal oseben doprinos tudi k odpravljanju negativnih posledic naših posegov in vplivov v okolju, ki so eno od osrednjih področij raziskav in izobraževanja tudi na Univerzi v Novi Gorici.