Dva vulkana v srcu

»Golubčik«, »zlato moje«, »sorodna duša«, »srčkano moje dekle« so le nekatere od ljubkovalnic, ki jih je Marica Strnad (1872–1953) v svojih pismih namenila prijateljici Marici Nadlišek Bartol. Z urednico časopisa Slovenka sta se le redko videvali, a je bila nanjo, kot lahko razberemo iz njenih pisem, zelo navezana in celo ljubosumna na njene druge prijateljice. Zaradi te navezanosti je dobila tudi nadimek Marica II. Raziskovalci in raziskovalke v projektu TILDA prebiramo tudi ta pisma, ki pričajo o globokih prijateljskih vezeh. Življenjska zgodba Marice Strnad je bila nenavadna: potem ko se je kot učiteljica usodno zaljubila v kaplana Alojza Cizerlja, je zaradi neodobravanja okolice z njim zbežala v Rusijo, vendar jo je čez nekaj časa v tujini zapustil z majhnim otrokom. Po vrnitvi iz Rusije je leta 1927 izdala zbirko ljubezenskih in domovinskih pesmi z naslovom Rdeči nageljčki. V pismu Marici Nadlišek Bartol dne 18. 7. 1913 Marica Strnad razmišlja o minevanju časa: »Oh, Marica, Marica, samo povej mi, kedaj bom stara? Moji lasje so kakor gozd jeseni /.../ Lice moje je kakor stara spominska plošča, a v srci mi pa klokočeta vulkana dva.«